Vsi vemo, kaj pomeni 1. november, ko se vsi spomnemo svojih znancev, ki so nesrečno končali na mestu, ki si ga prav noben ne želi. To je dan vseh svetih ali dan spomina na mrtve oz. dan, ko se spominjamo na naše znance, ki so nekoč ugasnili. Seveda se malokdo veseli tega dne, mogoče pa se le predvečera, pred praznikom. Seveda je predvečer nekaj posebnega, ko prižgemo sveče v buče, ki smo jih izrezali v nekakšne strašne glave. Predvečer ni le navaden večer, tako kot naj bi izgledal, ampak je poln energije, žurov itd.

Po večeru, ki je za nami pa ponavadi vsaj v zadnjih letih še nikoli ni posvetilo sonce. Le zakaj je to? Noč čarovnic, kot nekakšen praznik nedavnih čarovnic in čarovnikov, ki so v nekem primeru hoteli svetu dobro, po drugi strani pa so na nekakšen način tudi škodovali. Vsak praznik dneva mrtvih, ki se ga spomnem je bil ves temen, torej vreme ni bilo sončno, ampak le deževno. V tem dnevu, ko se to praznuje pa je vedno poseben čar vsega skupaj. Kaj to pomeni? Vsi smo prosti (včasih le kdo dela), smo bolj skupaj s sorodniki, imamo mogoče celo (po sreči 🙂 ) malo gostije, itd. Praznik kot tak pa je še vedno čuden, ker se nihče ne spomni tistih svojih poznanih ljudi, ki so bili nekdaj dobri znanci, celo lahko z nekaj dela. Nikakor pa mislim, da nihče nima spomina na mrtve v prijetnem spominu, še manj pa v dobri poti. Kot sem že omenil je vredu edino to, da smo lahko doma. Tak praznik, se mi zdi je zelo zaželjen med vsemi skupaj, saj ga še nihče ni hotel ukiniti. Če bi bili vsi skupaj brez tega praznika predvidevam, da bi ga prav kmalu imeli ali pa bi ga z malo sreče pridobili. Kar mi je zelo všeč je to, da je predvečer tega praznika poln vzdušja, neke energije in veselja, saj ga zagotovo vsi poznamo.