V zadnjem času je na voljo vse več iger, tako večjih kot manjših ter zanimivih in zabavnih. Čeprav sam skorajda ne spremljam več igričarske scene, včasih odprem Google Play in odidem pod predel najboljših iger in v kolikor mi kakšna izmed teh ustreza, jo seveda naložim in jo ob trenutkih čakanja na kakšno zadevo tudi odigram. Kljub temu pa tovrstnih iger ne smatram kot prave igre, saj so načeloma precej majhne, kar je za pametne naprave seveda dobrodošlo, v glavnem pa v ozadju nimajo več nikakršne zgodbe zaradi katere bi bilo igranje zanimivo. Ne glede na to pa še vedno obstaja drug svet iger, kjer je v ospredju zgodba, grafika in fizika pa niti nista tako pomembni. Če se vrnem desetletje ali več nazaj, se spomnim premagovanja stopenj v Super Mariu na namiznem računalniku, kjer se je bilo potrebno paziti želv in nekih čudnih rastlin, ki jih je bilo možno tudi odstraniti z metanjem magičnih krogel. Kmalu zatem je sledil velik preobrat, saj se igre niso igrale zgolj na računalnikih temveč tudi na drugih konzolah, ki so postajale vse večji hit, ena izmed najbolj zaželenih tisti čas pa je bila zagotovo Nintendova, imenovana Game Boy. Vodilo igričarske scene so bili tudi igralni avtomati, ki sem jih sam zgolj opazoval, saj me kaj drugega kot dostopnejši načini igranja iger niso zanimali.

V vmesnem času sem se prvič spoznal tudi z igro v manjši različici, ki bi jo sam ne glede na enostavnost prav tako uvrstil med prave igre, gre pa za Nokijino kačo. To sem spoznal na dobri stari Nokiji 5110, ki je takrat predstavljala enega izmed najboljših mobilnih telefonov in obenem tudi standard mobilne telefonije v tistih časih. Ne glede na to, da je cilj igre pobrati čimveč pik ter se ne zaleteti v obrobo ali kačji rep, je to še vedno dovolj velik izziv, saj je igralec za vsako piko nagrajen in dobi določeno število točk. Prva 3D igra nad katero sem bil zares navdušen ter jo želel igrati je bila GTA 3, saj do takrat še nisem videl druge igre pri kateri bi se bilo znotraj okolja možno prosto gibati in početi karkoli. Neverjetno v primerjavi z današnjimi časi se mi zdi tudi to, da je igra delovala na procesorju s 700 MHz, grafični kartici z 32 MB in pa 32 MB pomnilnika ter 500 MB prostora na trdem disku – gre za priporočene sistemske zahteve, saj je bilo igro možno poganjati še na nekoliko slabših, čeprav za tiste čase izjemno dragih mlinčkih. Obenem je bilo to tudi zlato obdobje Sonyjevega PlayStationa, saj je druga različica naprave požela velik uspeh in odprla nova vrata konzolam na TV sprejemnikih. Zatem so me vse bolj zanimale 3D igre, saj so bile bolj zanimive od 2D in tako sem preigral kar nekaj serij NBA in FIFA z začetki v letu 2004. Najboljša stvar je bila seveda to, da je bilo možno upravljati kateregakoli košarkarja ali nogometaša in izvajati neverjetne trike. Poseben del je predstavljala tudi možnost ustvarjanja lastnega igralca, kjer se spomnim da sem izdelal najboljše igralce in jih postavil v klub s katerim sem vedno zmagal. Počasi pa so se igre pričele seliti na splet in vse bolj zanimivo je postajalo igranje večigralskih iger, predvsem RuneScape. O tem koliko časa sem posvetil tej igri raje ne bom izgubljal besed, sicer pa je igra temeljila na Javi in sem ji zagotovo posvetil vsaj 3 leta – posebni član pa vsekakor nisem bil. Poleg Jave je bil takrat najbolj priljubljen tudi Flash, saj je večina iger na spletu temeljila na njem. S spletnimi igrami se je ponovno pričelo obdobje dveh dimenzij, vendar ne za dolgo, saj se je tehnologija v nekaj letih tako izboljšala, da niti poganjanje nekaj megabajtov velike igre v Flashu ni bil problem – vključno s 3D grafiko, ki je bila na kar visokem nivoju. Žal ne na tako visokem nivoju takratnih iger za namizne računalnike ali konzole pa vendar je bil Miniclip mesto, kjer se je včasih splačalo odigrati kakšno hitro igro. Kmalu sem zagon za ustvarjanje iger dobil tudi sam in želel ustvariti svojo igro, vendar nisem imel ustreznega znanja s katerim bi to dosegel. Na srečo je že obstajal YouTube in sem si tako ogledal nekaj opisov programov s katerimi se je dalo brez znanja programiranja ustvariti povsem spodobno igro. Našel sem tudi slovensko skupnost ustvarjalcev tovrstnih iger, nekdo pa je v enem izmed teh programov ustvaril celotno igro in jo pričel prodajati preko spleta. Po preizkušanju teh programov mi je končno uspelo narediti nek koncept igre, ki sem jo želel izdelati, temeljila pa je na smeških v 2D. Igre nikoli nisem pričel tudi resno delati, sem pa zato posnel kako je igra izgledala in kakšne so bile njene funkcije. Ker se je splet v tistih letih pričel močno razvijati je nastalo tudi cel kup ostalih iger, ki jih je bilo mogoče igrati na spletu, na svoj račun pa so prišle tudi “analogne” igre, kot so stave, kazinoji in ostalo. Najbolj se spomnim trenutka, ko sem se prijavil v eno izmed stavnic in želel iz ničesar narediti nekaj denarja. Vložil sem testne stave iz katerih sem pričakoval, da bom dejansko dobil denar, a se je na koncu izkazalo, da iz te moke ne bo kruha. Zanimivo pa je, da po vseh teh letih odkar je bil Flash na vrhuncu svoje uporabnosti, tej tehnologiji ni videti konca, saj jo uporabljajo še številne interaktivne spletne strani. Po vsej spletni zmedi sem nato našel igro, ki sem jo igral dlje kot marsikatero na spletu, to pa predvsem zaradi risankaste grafike. Govorim o Battlefield Heroes, ki je v originalu prava grafična “poslastica”, medtem ko so heroji precej enostavnejši. V primerjavi z drugimi takratnimi večigralskimi igrami mi je bila ta še najbolj všeč, zato sem ji prav tako posvetil precej časa. Strategija, ki me je ves čas spremljala pa je bil Warcraft 3, ki je s svojo prenovljeno različico World Of Warcraft zanetil pravo vojno o odvisnosti od iger in lepo pridobival na inačicah, ki so izhajale skoraj vsako leto od prve izdaje. Znotraj samega Warcrafta 3 sem se prav tako poskusil v večigralskem načinu, a nisem bil preveč dober, sem pa kmalu odkril dodatek DotA. Način igre so dobro predelali ustvarjalci igre League of Legends, ki je kmalu po izdaji v letu 2009 postala celo najbolj igrana igra po času, ki ga igralci vložijo v igranje. Tudi sam sem kar nekaj časa porabil za igranje takoimenovanega LoLa, ki sem ga pričel igrati po nekaj mesecih od izdaje. To je tudi celotna igričarska scena, katero sem podrobneje spremljal in bil na tekočem z vsemi informacijami o dogajanju.

O prihodnosti iger ne bi preveč razglabljal, saj sem mnenja, da bo vse več manjših iger brez vsebine, česar smo vajeni že sedaj. Mislim, da to vsekakor ni dobro za samo sceno, je pa seveda o priljubljenosti igre veliko tudi na igralcih. Zanimive so tudi primerjave o tem kakšna grafika je bila na voljo pred desetimi leti na manj zmogljivih mašinah z današnjo, pa vendar je bila za tiste čase to najboljša možna stvar. Nekoliko manj zanimiva primerjava pa bi bila, če bi primerjal dejansko zgodbo in zanimivost igre izpred desetih let s povprečjem današnjih iger. Na žalost igranja v večjem merilu niso deležne igre v paketih Humble Indie Bundle, kjer so na voljo manjše igre z ne tako dobro grafiko, a glavna je vsebina z zgodbo. Preteklost je sicer že pokazala, da se z dobro zgodbo da marsikaj ustvariti tudi na spletu, druga plat zgodbe pa se še vedno drži, saj se Flashu še vedno nikakor ne moremo izogniti. Kljub množičnim napovedim o zamenjavi Flasha s HTML 5, se slednji še ne uveljavlja tako zelo, je pa viden napredek napram prejšnjim letom. Če zaključim kratek pregled razvoja iger skozi čas skozi svoj pogled, bi napovedal, da se nam obeta pravo 3D okolje podobno resničnosti, o ostalem pa se pustimo presenetiti. Dodati moram, da po pregledu nekaj omenjenih iger v samem prispevku dejansko ne morem verjeti kako zelo so se določene igre spremenile v tem času, ko jih ne spremljam več in sem bil zelo navdušen nad novostmi.

Glede na to, da sam nisem živel v času zgodnjih domačih računalnikov, kot je bil naprimer Commodore 64 imate mnogi verjetno še nekoliko boljše spomine na zanimive igre v ozadju katerih je bila zabava in pa zgodba. Prav tako je bilo verjetno zabavno igranje na konzolah ali igralnih avtomatih, ki me nikoli niso prepričali. Vabim vas, da svoje izkušnje delite z menoj, spodaj, v komentarjih.